Nisem med tistimi, ki že od malih nog zahajajo v hribe. Nasprotno, večino svojega življenja sem bila prepričana, da gorski svet ni zame.

Pred šestimi leti sem se, v iskanju nečesa, kar bi mi pomagalo v zahtevnem obdobju, na poletno nedeljo iz Lepene odpravila do Krnskega jezera, teden dni kasneje iz Trente do Kriških podov. Dva meseca za tem sem prvič stala na vrhu Triglava. Tako se je rodila ta ljubezen.

Ugotovila sem, da velikega dela Slovenije, do katerega vodijo le gorske stezice, doslej sploh nisem poznala. Mogoče ga prav zato opazujem s takšnim občudovanjem in prizore na svojih poteh tako pogosto ujamem v objektiv.  

Tudi ko nisem v hribih in gorah, so pogosto v mojih mislih. Prostrani razgledi, slikoviti sončni vzhodi in zahodi, mogočne stene in kamnite steze, drobne gorske cvetlice, kozorogi in svizci, visokogorska jezera in vrhovi, posebej Julijci.

Čeprav pohodništvo zahteva nekaj kondicije, zame ni šport. Je način življenja, čisto veselje, terapija, iskanje lepote v surovem kamnitem svetu, vračanje v okolje, kjer se počutim najbolj doma.