Aljažev stolp in najlepši razgledi s Triglava

RAZGLEDI Z VRHOV

Aljažev stolp in najlepši razgledi s Triglava

“Fotografiraj, kar ljubiš.” Ta odličen nasvet se mi je vtisnil v spomin na eni od fotografskih delavnic. Na tej strani delim fotografije najlepših razgledov z vrha, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled in ga z vsakim obiskom vzljubim še bolj. Eden in edini je. Triglav.

Zakaj ga imamo tako radi?

Vsakdo, ki je že kdaj stal na njegovem vrhu, ima svojo zgodbo o Triglavu. Mnogim predstavlja najljubšo goro, verjetno pa nihče z besedami ne zna natančno opisati, zakaj. Zaradi veselja in ponosa, ki ju občutiš na vrhu? Zaradi lepote veličastne gore? Čudovitih razgledov z najvišje točke Slovenije? Spominov na prvi vzpon ali ljudi, ki so šli s teboj na pot?

Aljažev stolp

Si predstavljaš, kako izjemen je moral biti človek, ki je za en goldinar kupil vrh Triglava, izrisal načrte stolpa, pokril stroške izdelave in poskrbel, da ga je šest nosačev po delih znosilo na vrh? Skromna slovesnost ob postavitvi stolpa ga je tako prevzela, da je pokleknil, s solzami v očeh objemal stolp in prepeval pesem Oj, Triglav, moj dom, ki jo je sam uglasbil.

Če bi imela možnost spoznati eno zgodovinsko osebo, bi bil to zagotovo Jakob Aljaž. Pred 130 leti je ustvaril enega najlepših slovenskih simbolov.

Prvič na vrhu

Triglav ima poseben pomen tudi zame. S prvim vzponom na najvišji slovenski vrh so se začele moje poti v gore. Sončen septembrski dan, ko sem šla prvič na Triglav, mi je ostal v zelo lepem spominu.

V zadnjem delu poti se je z vrha zaslišala pesem – skupina pohodnikov je zapela Oj, Triglav, moj dom. Njihova pesem se mi je zdela kot najlepša dobrodošlica. Dala mi je zagon za zadnje metre in samo predstavljaš si lahko, kakšno veselje me je prevzelo, ko sem pred seboj prvič zagledala Aljažev stolp.

Najlepši prizori

Vsak vzpon na Triglav je bil drugačen in vsak na poseben način lep – zaradi poti, razgledov, ljudi. Na vrh sem se povzpela po različnih poteh: s Pokljuke, iz Krme čez Kredarico in Planiko, iz Vrat po Tominškovi in nazaj čez Prag, iz Trente preko Doliča in iz Trente čez Plemenice.

Večkrat sem se na Triglav podala ponoči kot čez dan, saj se mi zdi čudovito ob Aljaževem stolpu opazovati, kako se nad Slovenijo rojeva nov dan. Prvi sončni vzhod sem doživela prvega novembra, ko so bile temperature že pod ničlo, sunki vetra pa tako močni, da me je dobesedno premikalo med hojo. Takrat sem spoznala, da Aljažev stolp ni le imeniten slovenski simbol, temveč tudi odlično zavetišče pred jutranjim mrazom in vetrom.

Moj najljubši prizor do zdaj? Temno nočno nebo nad Aljaževim stolpom, posuto s tisoči zvezd in zvezdnimi utrinki.

Zanimivo srečanje

Na enem od jesenskih vzponov na Triglav – bil je miren, sončen oktobrski dan – sva s prijateljem Juretom na vrhu srečala Gorazda Lemajiča, restavratorja in scenarista filma o Aljaževem stolpu Ta pleh ima dušo. Prosil naju je, če mu priskočiva na pomoč pri predpripravi stolpa na zimo: eden naj pomaga pri barvanju, drugi dokumentira delo. Z Juretom sva si hitro razdelila naloge – on je poprijel za čopič, jaz za fotoaparat. Nekaj posnetkov je bilo kasneje objavljenih na strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Lep, kjerkoli ga uzreš

Pogosto, ko se odločam, kam na naslednji pohod, si rečem: “Kamorkoli – le da bo lep razgled na Triglav.” Tako kot vsaka pot na Triglav me razveselijo tudi trenutki, ko se z drugih vrhov in dolin odpre pogled nanj. V fotozgodbi, ki jo najdeš na tej povezavi, sem zbrala nekaj svojih najljubših razgledov na najvišji slovenski vrh.