Nebesa na Mangartskem sedlu

ZIMSKI RAZGLEDI

Nebesa na Mangartskem sedlu

S soncem obsijan vrh Mangarta, morje oblakov pod menoj, barvito nebo in večerni razgled skozi najvišji slovenski predor. Bi si na zadnjem pohodu leta sploh lahko želela kaj lepšega?

Ob koncu leta

Leto se je bližalo koncu in dan pred silvestrovim sem si želela preživeti v naravi. Nekje, kjer je res lepo. Med potjo proti Bovcu sem pomislila: kaj pa, če bi šla na Mangartsko sedlo? Mangartska cesta pozimi sicer ni vzdrževana in je zaprta, a snega ni bilo toliko, da bi bila neprehodna. Tako sem se z izhodišča pri Mlinču odpravila navzgor proti sedlu – na svoj zadnji pohod v letu.

Megla je odnesla razglede in voljo

Kmalu mi je postalo pošteno žal, da sem se odpravila na to pot. Megla se je začela gostiti, vidljivost je bila skoraj ničelna. Po zasneženi Mangartski cesti sem se vzpenjala počasi in komaj videla, kje hodim.

V zgornjem delu poti se je iz goste megle nenadoma izvil pohodnik, ki se je vračal. Ko sem ga vprašala, ali se na sedlu obeta kaj jasnine, mi ni dal veliko upanja. Vseeno sem šla naprej.

Za zadnjim ovinkom

In potem – čudež! Pri zadnjem ovinku, tam kjer navadno parkiram, ko grem z avtom do sedla, in kjer se malo nižje levo odcepi pot proti koči, sem stopila iz megle. Pred menoj se je prikazal s soncem obsijan Mangart. Mogočen, prečudovit. Kar nisem mogla verjeti, kakšen prizor se je razkril pred mojimi očmi po vsej tej sivini.

Šla sem naprej, vse do sedla, in ko sem se razgledala naokrog, sem si rekla: Tako si predstavljam nebesa. To je to. Zahajajoče sonce, ožarjen vrh Mangarta, lesk snega, tople barve na obzorju – lepšega večera si ne bi mogla želeti.

V tišini nad oblaki se mi je zazdelo, kot bi mi narava položila na srce pomemben nauk: Vztrajaj. Tudi ko je megla. Tudi ko ne vidiš poti. Tudi ko se zdi, da nima smisla. Samo vztrajaj — na koncu poti te čaka nekaj lepega.

Nebesa na Mangartskem sedlu

ZIMSKI RAZGLEDI