Montaž in pot Leva

Čez Findeneggov ozebnik proti vrhu

S težkim srcem sem se poslovila od prijaznih kozorogov, se vrnila do razpotja in nato sledila markacijam levo navzgor, kjer se začne pot strmo vzpenjati v Findeneggov ozebnik – mogočen skalnat žleb, v katerem se človek počuti kot drobna pikica sredi skalovja. Pot ni zavarovana, zato zahteva zbranost in previdnost.

Kmalu po izstopu iz ozebnika in poti čez krajši izpostavljen greben sem zagledala križ na vrhu Montaža. Ob prihodu na drugi najvišji vrh Julijcev sem najprej pozvonila – poleg križa je namreč na vrhu tudi zvonec, posvečen alpinistu Riccardu Deffarju – nato pa dolgo uživala v samoti, jutranjem soncu in razgledih na Viš, Kanin, Mangart, Jalovec, Triglav. Pogled je segal daleč, svetloba je ustvarjala prelepe plasti gorskih obrisov.

Čez nekaj časa so z druge strani začeli prihajati še drugi pohodniki. Praznično avgustovsko jutro je na vrhu Montaža čisto nepričakovano povezalo dve solo pohodnici in tri člane iste družine – prej neznanci smo se spontano povezali v petčlansko gorsko ekipo, ki se je po sestopu po Pipanovi lestvi odločila, da skupaj nadaljuje še po poti Leva.