Kralj Jalovec in sončni vzhod pri bivaku pod Kotovim sedlom

Jutranja svetloba med balvani

Pot proti šestemu najvišjemu vrhu Slovenije se je začela v Planici in vodila skozi dolino Tamar, kjer se je odprl čudovit pogled na Jalovec z njegovo mogočno, brušenemu diamantu podobno silhueto. Nad njim so na nočnem nebu žarele zvezde.

Malo nad Kotovim sedlom je postalo jasno, da bo treba načrt spremeniti. Vrh Jalovca je obdajal gost oblak, veter je postajal vse močnejši, temperatura pa je bila za poletno noč dokaj nizka. Čas je bil za plan B – pot nazaj k bivaku pod Kotovim sedlom.

Bivak, umeščen ob ogromen razpočen balvan kot klin, ki podpira skalno gmoto, je ponudil prijetno zavetje pred vetrom. Prav zanimivo je bilo, da smo se v njem znašli trije pohodniki in ob jutranjem svitu vsak skozi svoje okroglo okno zrli v pokrajino z upanjem, da se bo oblačnost kmalu razkrojila.

Ko se je zdanilo, sem se kljub vetru in hladu odločila, da pokukam ven. Šele pred vrati bivaka sem opazila, česar pogled skozi okrogla okna prej ni razkril. Vzhodna stran neba se je že obarvala v tople jutranje barve. Na uro nisem gledala, a sreča, navdih ali morda intuicija – sploh ne vem, kaj – so me priklicali na plano tik pred sončnim vzhodom. Jutranja svetloba je razkrila lepoto divje gorske pokrajine, posejane z mogočnimi balvani, ki jih je tu v davni preteklosti odložil ledenik.

Fotoaparat je bil ob vsej tej lepoti kar nekaj časa polno zaposlen. Sredi edinstvene pokrajine sem doživela enega najlepših sončnih vzhodov v gorah.