Moja najljubša gorska bitja

KOZOROGI

Moja najljubša gorska bitja

V slovenskih gorah živi le okoli tristo kozorogov, zato je vsak trenutek z njimi prava redkost in vsako srečanje prijetno presenečenje. Njihova gibčnost, pogum in eleganca, s katero se vzpenjajo po strmih stenah, vzbujajo občudovanje.

Življenje v kraljestvu

skalnih pečin

Kozorogi imajo v gorah posebno mesto – in zanimivo življenje.

Mojstri plezanja

Po strmih stenah se gibljejo z neverjetno lahkotnostjo in natančnostjo. Z mesta lahko skočijo do dva metra visoko, z zaletom celo štiri.

Značilni rogovi

Samicam zrastejo do 30 cm dolgi rogovi, samcem pa vse do 95 cm – mogočni, debelejši in izrazito grbasti. Zanimivo je opazovati, kako se z njimi praskajo po hrbtu ali med merjenjem moči igrivo zaletavajo drug v drugega, nato pa mirno nadaljujejo skupno pašo, kot da se ni zgodilo nič posebnega.

Visoko nad gozdovi

Živijo v odprtem skalnatem svetu nad 1800 metrov nadmorske višine. Pozimi se zadržujejo na strmih pobočjih, kjer je najmanj snega, zavetje pa najdejo pod previsi in v majhnih votlinah. Večino leta preživijo ločeno – v tropih istega spola, starejši samci pa so samotarji.

Prehrana – gorsko rastlinje

Kozorogi se prehranjujejo s travami, mahovi in gorskimi zelišči, s skal ližejo mineralne soli. Včasih se tudi v najbolj strmih predelih spretno vzpnejo na zadnje noge, da dosežejo redko rastlinje.

Večkrat naseljeni

Alpskega kozoroga (Capra ibex), ki živi v Sloveniji, so v preteklosti večkrat ponovno naselili – predvsem iz Švice in Italije. Poleg alpskega poznamo še: nubijskega, etiopskega, pirenejskega oz. španskega, sibirskega kozoroga.

Ko si zaželimo njihove družbe

Srečanja s kozorogi so tako lepa in nepozabna tudi zato, ker pravzaprav nikoli vnaprej ne vemo, ali bomo naleteli nanje. Z izbiro poti pa vseeno lahko malce povečamo možnost srečanja.
Sama sem najlepše trenutke s kozorogi doživela v Julijskih Alpah, tako na slovenski kot italijanski strani državne meje. Opazila sem jih tudi na drugih poteh, največkrat pa uživala v njihovi družbi na poteh v Montaževi skupini, nad Kriškimi podi in na Mangartu.

01 Montaževa skupina

Srečanja s kozorogi so bila tu zares nepozabna, saj sem med nočno potjo na Strmo peč (Monte Cimone) naletela na največji trop samcev do zdaj. Ob sestopu se je eden od njih postavil tako, da je jutranje sonce obsijalo le njegove rogove in za hip se mi je zazdelo, da pred menoj stoji Zlatorog. Veliko samic z mladiči sem srečala na poti na Montaž (Jôf di Montasio), ob bivaku Suringar, na Špiku Hude police (Cima di Terrarossa) ter Špiku nad Nosom (Foronon del Buinz).

02 Mangart

Če se prav spomnim, sem kozoroge srečala prav vsakič, ko sem bila na Mangartu, in sicer v skalovju tik pod vrhom ter na Italijanski poti, kjer so poležavali na soncu ali se pasli na cvetočih gorskih zelenicah. Dva sem nekoč ujela nizko, tik nad Mangartskim sedlom, kjer se pogosto razveselim tudi srečanj s prikupnimi ovčkami.

03 Vrhovi nad Kriškimi podi

Včasih se mi je na poteh na vrhove nad Kriškimi podi zdelo, da kozorogov ni nikjer, drugič sem opazila cele trope. Največ samcev sem srečala na Stenarju in na poti iz Trente čez Luknjo na Bovški Gamsovec. Samice in mladiče sem večkrat opazila na sedlu Planja med Razorjem in Planjo ter čisto blizu Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer so se pasli, kot bi bili udomačeni.

Kozoroginja med svojimi

Nikoli se nisem posebej zanimala za astrologijo, a zadnje čase se mi vse bolj zdi, da je nekaj na tem. Rojena sem v znamenju kozoroginje in iz leta v leto me bolj vleče v gorski svet. Tu se počutim domače, tudi srečanj s kozorogi se vsakič znova iskreno razveselim.